Leonidas je 42-letni moški, ki mu je bila leta 2001 postavljena diagnoza paranoidne shizofrenije. To diagnozo so mu postavili v psihiatrični bolnici X, kjer je bil prostovoljno hospitaliziran zaradi zvočnih halucinacij. Slišal je glasove, ki so ga kritizirali in mu govorili, da je »neuporaben«, »zguba« in druge zaničljive komentarje. Vsiljevale so se mu tudi druge neprijetne misli. Po hospitalizaciji ga je delodajalec odpustil iz kavarne, v kateri je delal kot natakar, saj naj bi imel finančne težave in si ga ni mogel več privoščiti. Od takrat mu ni uspelo najti nove službe.
Med iskanjem službe je postal zelo depresiven, saj je bil pri iskanju dela neuspešen. Mama mu je rekla, da nima smisla iskati službe, saj nihče ne bo zaposlil osebe z duševno motnjo. Na koncu je sprejel mamine besede in ostal brezposeln. Skupaj s starši živi v hiši v predmestju Aten in obiskuje vzgojno varstveni zavod trikrat na teden, kjer ga redno pregleda psihiater in sodeluje v različnih skupinah, kot je umetniška skupina, pesniška skupina itd.
Ko je nekega dne hodil proti vzgojno varstvenemu zavodu, da bi se udeležil srečanja pesniške skupine, si je na glas deklamiral pesem. Šel je mimo šole in neki srednješolci so ga začeli obkladati s komentarji kot so »nor si«, »kam greš, starina«, »kadiš kot fabriški kamin« itd. in se glasno smejali. Leonidas je še naprej hodil proti svojemu cilji in jih ignoriral. Mislil si je, da se srednješolci tako obnašajo, ker so še otroci in da bi bila velika napaka, če bi se sam pogovoril z njimi. Obiskal je srečanje pesniške skupine in ko so ga prosili, naj deklamira svojo pesem, je vljudno odklonil.
Še naprej se je udeleževal srečanj pesniške skupine, a se je tja odpravil po drugi poti. Poskusil je opustiti svojo navado deklamiranja pesmi med hojo po cesti. Po treh srečanjih se je nehal udeleževati skupine in se izgovarjal »da ne more priti«.
Teoretično ozadje
Tip agresije
Socialna stigma podkrepljena z epizodo verbalne agresije
Čustva: žalost, sram
Spoprijemanje s situacijo/stresorji povezani z duševno socialno stigmo in samostigmatizacijo
Spoprijemanje s situacijo/funkcionalne strategije spoprijemanja
Vprašanja in odgovori
1. vprašanje
V katerem delu scenarija je protagonist žrtev nasilja? Na katero vrsto nasilja se nanaša scenarij?
1. odgovor
Leonidas je bil žrtev nasilja, ko so ga otroci obkladali z različnimi komentarji. Različne zaničljive komentarje lahko obravnavamo kot verbalno nasilje.
Poleg tega lahko govorimo o potencialni diskriminaciji, ko je Leonidasu mama dejala, da osebe z duševno motnjo težko dobijo službo. Isto velja za odločitev njegovega delodajalca, da ga odpusti po hospitalizaciji (če je delodajalec to storil zaradi hospitalizacije in je finančne težave navedel le kot izgovor).
2. vprašanje
Ali menite, da so protagonistu njegove misli, dejanja, občutja in odnos pomagali pri spoprijemanju s situacijo? Imate kakšne alternativne ideje?
2. odgovor
Leonidas se med incidentom z otroki ni razjezil. Scenarij ne govori o tem, da bi izkusil specifična intenzivna čustva. Scenarij daje vtis, da je »izoliral« svoja čustva. Prav tako je racionaliziral njihovo vedenje. Situacijo je sprejel. Racionalizacija vedenja otrok mu je morda pomagala, da se ni odzval agresivno in se je posledično izognil morebitnim težavam. Potlačitev čustev o dogodku (svojih čustev tisti dan ni izrazil niti v skupini v vzgojno varstvenem zavodu) je morda vplivala na to, da se je nehal udeleževati srečanj pesniške skupine.
3. vprašanje
Katere druge intervencije in ukrepi bi lahko dodatno pomagali protagonistu, da se spoprime s tem in vsemi morebitnimi podobnimi incidenti v prihodnosti?
3. odgovor To da se ni odzval na agresivno vedenje, mu je takrat morda pomagalo, a bi svoja občutja lahko delil s skupino ali strokovnjakom za duševno zdravje v vzgojno varstvenem zavodu.