CILJ SREČANJA
Cilj srečanja je sodelujoče opremiti z veščinami improvizacije, da bi mladim, ki doživlajjo jezo in socialno zavračanje, pomagali prepoznati svoja čustva, jih obvladati in spremeniti v pozitivno čustvo.
Do konca srečanja bo vsak član lahko:
– uporabljal gledališke tehnike kot metodologijo za preprečevanje čustvenega nasilja,
– z improvizacijo ustvaril varno območje za vse podtipe žrtev in agresorjev v skupini,
– analiziral in poglobil zgodbo in njen vpliv na člane skupine z dramskimi konvencijami in digitalnimi dramskimi dejavnostmi.
SCENARIJ – MANKO SAMOSTOJNOSTI, KI JO POVZROČAJO DRUGI PRI OSEBAH S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU
Protagonist je moški srednjih let s težavami v duševnem zdravju. Zaveda se svojega stanja in želi najti najboljše zdravilo, ki mu bo pomagalo. Ima odlično socialno življenje, številne prijatelje in je samostojen v okviru svoje vsakodnevne rutine. Nekateri dnevi so zanj težji, saj ne more vstati iz postelje in preživi večino dneva v njej. Prav tako razume, koliko pomoči mu nudi mama, zato ji želi to povrniti, s tem da pripravi »intervencijski načrt«. Nekega dne obišče vzgojno varstveni zavod skupaj s svojo mamo. Medtem ko se protagonist pogovarja s strokovnjakom za duševno zdravje glede izvajanja »intervencijskega načrta«, ga njegova mama ves čas žali in mu govori: »Nič ne delaš« oz. »ves dan samo kadiš« oz. »vse moram storiti zate«. Posledično njegovo pomankanje samostojnosti morda povzroča prav nadzorovalni odnos mame. Protagonist verjame njenim besedam in se zato počuti manjvrednega, nemočnega in nesposobnega ter meni da ne zmore biti samostojen, še posebej ko je doma, četudi se z življenjem spoprijema na ustrezen način. Odnos njegove mame mu med okrevanjem ne bo pomagal in tega se strokovnjak za duševno zdravje zaveda. Moški je odločen, da bo izboljšal svoje življenje, a to mu ne bo uspelo, če mu bo mama ves čas govorila, da ne more brez njene pomoči narediti ničesar.
USPOSABLJANJE
Trener udeležence pozdravi in jim predstavi scenarij primera (glej zgoraj). Ko udeležence seznani s scenarijem primera, predstavi cilje srečanja tako, da natančno določi vrsto agresije, čustva in strategije spoprijemanja.
Teoretično ozadje
Tip agresije: Odnosna agresija – čustveno nasilje.
Čustva: krivda, sram
Spoprijemanje s situacijo: stresorji povezani z duševno boleznijo/viktimizacijo in samostigmatizacijo
Spoprijemanje s situacijo: funkcionalne strategije spoprijemanja
Vprašanja in odgovori
1. vprašanje
V katerem delu scenarija je protagonist žrtev nasilja? Na katero vrsto nasilja se nanaša scenarij?
1. odgovor
Protagonist je žrtev verbalnega in mentalnega nasilja, ko ga njegova mati žali pred strokovnjakom za duševno zdravje in mu govori, da čez dan nič ne počne in da je ona za vse sama.
2. vprašanje
Ali menite, da so protagonistu njegove misli, dejanja, občutja in odnos pomagali pri spoprijemanju s situacijo? Imate kakšne alternativne ideje?
2. odgovor
Protagonist upravičuje odnos svoje matere, saj meni, da ima prav, ker se dobro zaveda, da je zaradi depresije večkrat prisiljen ostati v postelji. A mora spremeniti svojo miselnost in začeti verjeti, da je tega sposoben. V okviru svoje vsakodnevne rutine je samostojen, poleg tega pa se je on odločil, da bo začel z izvajanjem akcijskega načrta. Vse to kaže, da je samostojen pri sprejemanju odločitev in ukrepanju.
3. vprašanje
Katere druge intervencije in ukrepi bi lahko dodatno pomagali protagonistu, da se spoprime s tem in vsemi morebitnimi podobnimi incidenti v prihodnosti?
3. odgovor
Strokovnjak za duševno zdravje mora predlagati proces okrevanja, ki vključuje njegovo mamo, saj ga mora pri tem podpirati in spoznati, da je sposoben delati stvari ter da želi spremeniti situacijo in ji povrniti vso njeno pomoč. Pomagati mu mora s prijaznimi besedami – drugače akcijski načrt ne bo prinesel pozitivnih učinkov. Pri okrevanju morata sodelovati, ona pa mora sprejeti sinovo bolezen.
In še:
– Katere glavne težave so poudarjene v scenariju primera?
– Kako so vprašanja, predstavljena v zgornjem scenariju primera, povezana s posebnimi čustvi?
– Katera so ta čustva?
Sledi razprava, v kateri udeleženci izrazijo svoje ideje. Do konca tega dela bi morali udeleženci ugotoviti, da scenarij primera obravnava relacijsko agresijo, ki povzroči čustveno nasilje, in da sta čustvi, na kateri se bo to srečanje osredotočilo, krivda in sram.
PRIPRAVA
To srečanje izvajajo trener (strokovnjak za improvizacijo) in drugi sodelujoči. Vsi naj nosijo udobna oblačila in obutev.
- Trajanje: 90 minut.
- Število udeležencev: 6–20.
- Kraj: soba, kjer je prostor za gibanje.
- Materiali in orodja.
OPOMBA: To srečanje združuje nabor dejavnosti za spopadanje s čustvi, ki jih povzročajo situacije verbalnega nasilja. Nekatere dejavnosti so morda bolj primerne od drugih za končne udeležence, odvisno od dejavnikov, kot sta njihovo sociokulturno ozadje ali specifične težave na področju duševnega zdravja (tj. tiste dejavnosti, ki vključujejo fizični stik). Strokovnjak za duševno zdravje, ki vodi srečanje, lahko te vaje preskoči ali spremeni, tako da jih prilagodi potrebam udeležencev.
POSTOPEK
Uvod
- Trajanje: 10 minut.
- Opis: Predstavitev scenarija primera, vprašanj in čustev.
Uvodne vaje – Improvizacijski trening
- vaja: »Ti, hvala ti!«
- Namen: Aktivacija partnerskega občutka. Pozitivno sprejemanje impulza in njegovo posredovanje naprej.
- Trajanje: 5 minut.
- Opis: Sodelujoči stojijo v krogu. Nekdo z roko pokaže na drugo osebo in pove: »Ti!« Druga oseba prikima in odgovori: »Hvala ti!« Zdaj je ta oseba na vrsti, da pokaže na naslednjo osebo s »Ti!« Na ta način se nadaljuje.
2. vaja: Skakanje, ploskanje, obračanje
- Namen: Natančna percepcija partnerja. Skupna izkušnja uspeha z združevanjem ‘mojega’ in ‘tvojega’ impulza.
- Trajanje: 10 minut.
- Opis: Udeleženci so razporejeni po sobi. Dve osebi se srečata in poskušata skočiti na mestu hkrati po skupnem impulzu (udeleženci s težavami z gibljivostjo lahko zgolj ploskajo z rokami). Enako se zgodi z drugim partnerjem. Tokrat hkrati ploskajo z rokami. Kot tretja različica se udeleženca poskušata skupaj obrniti na mestu. V drugi različici trener ne podaja navodil. Cilj je ustvariti enega od treh impulzov skupaj, bodisi skakanje, ploskanje ali obračanje.
3. vaja: 1, 2, 3
- Namen: Dojemanje in podpiranje drug drugega. Zavedanje odgovornosti zase in za drugo osebo.
- Trajanje: 15 minut.
- Opis: Dva udeleženca sta obrnjena drug proti drugemu. Najprej izmenično štejeta do 3, nato se spet začne pri ‘1’. V naslednji različici se številka ‘1’ nadomesti s ploskanjem.
Udeleženci bodo opazili, da lahko skupni ritem zmotijo morebitne ‘napake’. Udeležence spodbujamo, da podpirajo drug drugega. Ko motnja prekine skupni ritem, zmanjšata tempo, da podpirata drug drugega, in počasi znova povečata tempo. Če to deluje, se številka ‘2’ nadomesti z odskokom, pozneje pa se namesto ‘3’ artikulira vnaprej določen zvok. Glavna stvar pri tej vaji je, da se osredotočimo na medsebojno podporo in ne na preprečevanje ‘napak’.
4. vaja: »Da, in …«
- Namen: Sprejemanje odločitev in doživljanje pozitivne potrditve.
- Trajanje: 15 minut.
- Opis: Skupina udeležencev oblikuje krog. Ena oseba začne z nevtralnim stavkom, npr.: »Peter gre v gozd.« Druga oseba to idejo vzame kot pozitivno in potrdi: »Da, točno …«, da temu stavku doda še en impulz, npr. »… in tam sreča razdražljivega gamsa!« Načelo »Da, točno!« je zdaj postavljeno pred vsakim nadaljnjim stavkom. Vsak od obeh udeležencev izmenično pove še en stavek. Na ta način se razvija skupna zgodba stavek za stavkom.
5. vaja
- Namen: Z osebami, ki vodijo dejanje: učenje iz potreb, ki jih ima druga oseba. Prilagodljivo ponovno razmišljanje, da razvijemo alternativno rešitev, če se druga oseba ne strinja z našo odločitvijo;
- Za osebe, ki sprejemajo ali zavračajo: natančno zaznavanje lastnih občutkov. Sprejemanje odločitev, ki jih lahko sprejmemo ali zavrnemo na podlagi lastnih občutkov. Izkusiti pozitivne posledice lastne odločitve – zavrnitev ne pomeni, da je druga oseba jezna, temveč išče alternative.
- Trajanje: 15 minut.
- Opis: Udeleženci (v idealnem primeru 4 ali 5) se sprehodijo skozi sobo za trening. Eden od njih postavi zaplet za izkušnjo skupne zgodbe, npr. »Gremo v džunglo!« Preostali člani skupine lahko to odločitev sprejmejo (z navdušenim »O, da!«) ali zavrnejo (v tem primeru se izognemo »Ne«, prijazen »Neh!« ima veliko pozitivnejši učinek). Če se na idejo odzovejo z »Neh!«, naj prva oseba hitro najde drugo idejo, ki je skupini bolj všeč. Tako se izvaja ponudba za ponudbo (dejanje lahko izvedejo pantomimično), nosilec odločanja pa lahko vsak nadaljnji sklop dejanja vpraša: »Kaj sledi?« Dejanje napreduje, ko se udeleženci te skupine dogovorijo o zapletu.
6. vaja: Srečni dan
- Namen: Doživljanje pozitivnih dogodkov.
Doživljanje spoštovanja in predanosti.
Uresničitev osebnih želja.
Okrepiti lastno samozavest.
- Trajanje: 20 minut.
Opis: Udeleženca sprašujejo o določenih rutinah njegovega vsakdanjega življenja (o poklicnih opravilih, zasebnih konjičkih, željah za prihodnost). Postopoma se s predstavitvijo dne na odru ustvari izmišljen dan v življenju te osebe. Pri tej improvizaciji na odru aktivno sodeluje moderator, ki mora igro odigrati v celoti, da se vadeči počuti dovolj samozavestno. Zadevna oseba je postavljena v svoje okolje, je npr. v dnevni sobi, postopoma pa se ji pridružijo tudi drugi igralci, ki to situacijo dopolnjujejo s ponudbami, ki osebo osrečujejo. Če vadeči nima več ničesar dodati, prosi drugega udeleženca (ki ni nujno, da stoji na odru), naj vodi igro. Lahko se odloči, da bo ‘izbrisal’ ljudi ali elemente z odra ali dodal še več. To postane srečni dan te nove osebe. Igra se nadaljuje. Želje in pozitivne izkušnje uresničujemo na igriv način.
ZAKLJUČEK
Trajanje: 5 minut.
Opis: Ob koncu srečanja bo trener zastavil vprašanja, ki spodbujajo refleksijo, in sicer »Kako mislite, da je zgornje srečanje povezano s čustvi, s katerimi se spopadamo?«, »Kaj se vam je zdelo koristno?« … Nato bo udeležence povabil, naj natančno določijo, kaj je pritegnilo njihovo pozornost, kaj so pridobili in kaj si želijo, da bi obdržali kot referenčno točko iz vseh navedenih postopkov, kot tudi, da postavijo kakršna koli vprašanja glede navedenih vaj.
