CILJ SREČANJA

Cilj srečanja je spremeniti naše strahove. Predlagamo vrsto dinamičnih procesov, ki se osredotočajo na sprejemanje, od koder lahko brez strahu, oznak in ovir nadaljujemo svojo pot. Improvizacija nas osvobodi in zbliža z drugimi.

Srečanje nas bo na pristen način povezalo z našimi kolegi. Naučili se bomo gledati, predvsem pa bomo dovolili, da smo opaženi. NAJ BOMO OPAŽENI. ‘To sem jaz.’

Ob koncu srečanja bomo lahko razmišljali o razumevanju strahu pred izgubo in o potrebah po sprejetju v skupnosti, ki je bistvenega pomena za človeka.

Igre, ki jih bomo ponudili v tem scenariju, nam omogočajo, da se osvobodimo pravila pravega in napačnega ter da se spravimo sami s seboj.

SCENARIJ – NEIZREKLJIVA DUŠEVNA BOLEZEN

Protagonist je moški s težavami v duševnem zdravju. Obiskuje terapevta, a tega ne želi povedati nikomur, niti svojim najbližjim prijateljem ali družini. Noče da bi spremenili svoj odnos do njega in ga skrbi, da bi ga obsojali, če bi ugotovili, da ima duševno bolezen. Posledično so ga drugi obravnavali kot običajno. Na delovnem mestu so mu bile dodeljene številne odgovornosti, ki so izčrpale njegov um. Sčasoma je začel doživljati vse večji stres in je izgubil službo. Njegovi prijatelji so se nehali družiti z njim – celo njegova družina ga krivi, ker je bil v službi neprofesionalen in šibek, le zato ker je dobil malce več odgovornosti.

USPOSABLJANJE

Trener pozdravi udeležence in jim predstavi scenarij primera (glej zgoraj) s predstavitvijo v powerpointu ali s pripovedjo. Ko udeležence seznani s scenarijem primera, predstavi cilje srečanja tako, da natančno določi vrsto agresije, čustva in strategije spoprijemanja.

Teoretično ozadje

Tip agresije: Strah pred socialno stigmo, ki vodi v odnosno agresijo.

Čustva: sram, strah

Spoprijemanje s situacijo: stresorji povezani z duševno boleznijo/socialno stigmo

Vprašanja in odgovori

1. vprašanje

V katerem delu scenarija je protagonist žrtev nasilja? Na katero vrsto nasilja se nanaša scenarij? 

1. odgovor

•   Ko so se prijatelji nehali družiti z njim

•   Ko ga je začela družina kriviti za neprofesionalno vedenje na delu

•   Gre za čustveno nasilje

2. vprašanje

Ali menite, da so protagonistu njegove misli, dejanja, občutja in odnos pomagali pri spoprijemanju s situacijo? Imate kakšne alternativne ideje?

2. odgovor

Ne, saj se še ni sposoben iskreno odzvati na situacijo in se zaščititi. Če se drugim ne bo odprl o svoji duševni bolezni, mu ti ne bodo mogli pomagati, niti ne bodo mogli razumeti situacije in se ustrezno odzvati.

3. vprašanje

Katere druge intervencije in ukrepi bi lahko dodatno pomagali protagonistu, da se spoprime s tem in vsemi morebitnimi podobnimi incidenti v prihodnosti?

3. odgovor

•      Terapevtske intervencije

•      Zdravstvene intervencije

•      Poklicne intervencije

•      Intervencije na področju socialnega varstva

Sledi razprava, v kateri lahko udeleženci izrazijo svoje ideje. Do konca tega dela bi morali udeleženci določiti scenarij primera za obravnavo: relacijska agresija, ki povzroči izključitev, izobčenje; to srečanje se bo osredotočilo na eno čustvo, to je jeza.

PRIPRAVA

To srečanje izvajajo trener (strokovnjak za improvizacijo) in drugi sodelujoči. Vsi naj nosijo udobna oblačila in obutev.

  • Trajanje: 90 minut.
  • Število udeležencev: 6–20.
  • Kraj: soba, kjer je prostor za gibanje.
  • Materiali in orodja: škatla, male kartice s pridevniki, predvajalnik glasbe in pesmi, veliki papirji za risanje/pisanje, kartonski papir, barvice, flomastri in svinčniki.

OPOMBA: To srečanje združuje nabor dejavnosti za spopadanje s čustvi, ki jih povzročajo situacije verbalnega nasilja. Nekatere dejavnosti so morda bolj primerne od drugih za končne udeležence, odvisno od dejavnikov, kot sta njihovo sociokulturno ozadje ali specifične težave na področju duševnega zdravja (tj. tiste dejavnosti, ki vključujejo fizični stik). Strokovnjak za duševno zdravje, ki vodi srečanje, lahko te vaje preskoči ali spremeni, tako da jih prilagodi potrebam udeležencev.

POSTOPEK

1. vaja: Številke, osem dejanj

OCENA SKUPNEGA ČASA: 20 minut (za skupine 12–16 oseb).

NAMEN: Ogreti telo, aktivirati um.

OPIS: Sprehodili se bomo po okolici. Hodimo, ne da bi gledali v tla, se povezujemo s kolegi, poskušamo jih pogledati v oči:

  • Vsakič, ko povem številko 1, bom skočil.
  • Vsakič, ko povem številko 2, bom zaplesal flamenko in rekel: »Ole, ole in oleee!«
  • Vsakič, ko povem številko 3, ‘bom skočil v lužo’.
  • Vsakič, ko povem številko 4, bo zemlja zagorela in bom zavpil: »Oh, oh!« ali »Aj, aj!«
  • Vsakič, ko povem številko 5, bom dal noge v vodo. To mi bo všeč, zato bom rekel: »Ahhhhh …« (številki 4 in 5 se igrata zapored).
  • Vsakič, ko povem številko 6, ‘se bom sklonil, da me veja ne udari po glavi’.
  • Vsakič, ko povem številko 7, se bom približal kolegu in povedal: »Tako sem vesel, da te vidim« in ga objel.
  • Vsakič, ko povem številko 8, bodo izvedli met v judu.

Ta dejavnost poskuša aktivirati telo in um. Telo izvaja igrive gibe, ki bodo pridobili sprostitev in povezanost z drugimi, aktivira tudi um, saj si morajo zapomniti številke in dejanja.

Po približno 10-minutnem igranju je pomembno razumeti, da je včasih najbolj normalna stvar narediti napake in ne vedeti, kakšno dejanje nastopi z določeno številko. Vendar moramo zaupati svoji intuiciji in ukrepati. Obstaja svoboda, da počnemo, kar hočemo. Moramo sprejemati odločitve. Moramo delovati, ne pa biti paralizirani, gledati druge, da bi ugotovili, kakšno odločitev so sprejeli, ali misliti, da bodo drugi vedeli več kot mi, čeprav smo v resnici enako izgubljeni.

Nato so postavljeni v vrsto, kjer je ena oseba pred drugo. Ponovno jim je dovoljeno gledati, preostali pa igrajo igro (vse zgoraj, medtem ko se sprehajajo po območju).

ZAKLJUČEK


Končna refleksija podkrepi potrebo po tem, da zaupamo vase, da se kreativno odločamo in naredimo, kot si resnično želimo.

2. vaja: Preštejte do 10

OCENA SKUPNEGA ČASA: 10 MINUT.

NAMEN: Raziskati pristop in znanje skupine.

Ko se bodo skupaj ogreli in nasmejali, bomo prešli na predstavitev.

OPIS: Postavimo se v krog v smeri urnega kazalca. Nato bomo šteli do 10. To je nekaj, kar se očitno zdi preprosto. Naredimo prvi krog, vendar štejemo le do 10.

1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9 in 10.

Pomislili bi: »Kako je to neumno!«

Naslednji korak je, da v številke vnesemo 3 (tri) zaporedja, na primer številko 1, 5 in 10. Povemo jim, da so to prepovedane številke, zato teh številk ne smejo izgovoriti. Namesto da bi rekel številko 1, bi lahko rekel svoje ime. Namesto da bi rekel številko 5, se bom sklonil in položil roke na glavo in rekel: »Bum!« Nazadnje, namesto da bi rekel 10, bom rekel svoj rojstni kraj.

To je krog, ki mora potekati tako hitro kot prejšnji brez navodil. Gre za to, da ne razmišljate preveč; osredotočite se na igranje in ne ozirajte se na delanje napak. Da bi lahko naredili končno refleksijo te igre, proces učenja izhaja iz napake, ki jo zagrešimo; kjer se pravzaprav rodi uspeh.

Igra bi lahko potekala tako: »BERTA, 2, 3, 4, BOOM!, 6, 7, 8, 9, VALLADOLID, MARÍA, 2, 3, 4, BOOM!, 6, 7, 8, 9, LEÓN …« itd., dokler ne naredijo več krogov igre.

Igro naredi zanimivo dejstvo, da se zdi tako lahka kot prejšnja igra. Ker pa se v življenju zgodi več stvari, se bo vsak srečal s težavo. Morda se mi zazdi, da ni zame, ker sem ‘slabši’ od drugih. Ne sodim, kako počnem, ampak opažam, da je za vse enako težko, nekaj tako neumnega, kot je štetje do 10. Kar se mi dogaja, ni tako redko.

CILJ: Pomembno je ustvariti vezi in sodelovanje.

  • vaja: Kiparji

OCENA SKUPNEGA ČASA: 15 minut. V vsaki seansi bodo  3 (tri) menjave parov.

NAMEN: Naj bodo opaženi in naj gledajo.

OPIS: Skupino razdelimo v več parov. Pri tej vaji bomo opazovali in poslušali. En član para bo A, drugi pa B. Izmenjevala se bosta. V vseh parih se bodo odločili, kdo bo A in kdo B.

Najprej začne A. Izbral bo držo, kot da bi bil kip. Igrati se mora s postavitvijo prstov, rok, stopal, nog, grimas obraza, oči … KO JE A NA SVOJEM POLOŽAJU, JE B ZADAJ. Ko bo A pripravljen, bo rekel: »Zdaj!« in B se bo obrnil. Ima 15 sekund časa, da pozorno opazuje kip, ki ga je ustvaril njegov partner … Na tej točki bo moderator uporabil piščalko ali pa preprosto rekel: »KONEC!«, nato se mora B ponovno obrniti. V tistem trenutku mora A na subtilen način pri svoji drži nekaj spremeniti. Če ima A odprti obe dlani, lahko zapre enega od prstov, ali če ima zaprta usta, jih lahko nekoliko odpre. A bo spet povedal: »Zdaj!« B bo moral nato odkriti, kaj se je spremenilo v drži partnerja A.

To bodo počeli približno 4 minute. Ko bo vsaka oseba istočasno prišla na vrsto v vsakem paru, bomo zamenjali partnerje.

CILJI: Pomembno je, da si vzamejo čas za opazovanje sebe, da so pozorni na druge kolege, pozorno opazujejo, predvsem pa si dovolijo biti opaženi. BITI OPAŽENI.

Govorili bomo o takem občutku, tudi o pomenu gledanja in biti opažen.

  • vaja: Ogledalo

OCENA SKUPNEGA ČASA: 20 minut.

NAMEN: Povezovanje s skupino.

OPIS: Za to igro bomo morali predvajati glasbo (na primer Yiruma).

Skupino bomo razdelili v pare in predlagali, da bi vsak delal z nekom, s katerim v prejšnji igri ni sodeloval. Velja ista formula, odločajo se, kdo je A in kdo B.

Začel bo A, ki mora narediti zelo počasne gibe. B jim mora slediti, kot da je A ogledalo B … Lahko se premikajo po razpoložljivem prostoru dokler moderator ne pove: »SPREMENI SE!« Takrat naj se pogledata v oči. Ne moreta se izogniti pogledu drug drugega.

Trajalo bo 3 (tri) minute. Nato A in B zamenjata svoji vlogi (A proti B, B proti A). Menjava partnerja bo potekala trikrat.

ZAKLJUČEK

Refleksija te igre se povezuje s prejšnjo, to je pogled drugih. Vprašali bomo, ali jim je bilo lahko, težko.

  • vaja: Imaginarna vrsta

NAMEN: Osvoboditi se in sprejeti strahove kot del naše človečnosti.

TRAJANJE: 10 minut.

OPIS: Skupino bomo razdelili na pol. Moderator stoji na sredini. Naredili bomo dve vrsti. Ena oseba bo vedno imela drugo pred seboj.

Začelo se bo pri osebah v desni vrsti. Vsak v desni vrsti mora povedati stvari, ki mu dajejo veliko veselja, medtem ko bo druga vrsta le poslušala in opazovala. To morajo povedati med SKAKANJEM. Vsak človek naj skače naprej in, pove osebi pred seboj. To morajo izvajati v ponavljajoči se zanki.

»Poletje mi daje veliko veselja … Moji psi, osrečujejo me … Vaniljev sladoled, zelo me razveseli … Ko se pojavi mavrica, sem vesel …« Minuto skačejo in se prepustijo. Ves čas ponavljajo stavek: »TO ME OSREČI.« Ko bo minila minuta, bomo povedali »STOP«, druga vrsta pa bo začela govoriti: »TO ME ZELO OSREČI …«

V isti dinamiki ponavljajte določeno besedno zvezo, ne da bi omejili, kaj želijo možgani povedati. Izvaja se tudi med skakanjem. Ko bo minila minuta, bomo rekli »STOP«. Vrsta na desni bo začela znova in tokrat govorila: »ZELO SEM ŽALOSTEN« s prekrižanimi rokami, pritisnjenimi ob telo. Po minuti povemo: »STOP.« Nato vrsta na levi začne in minuto govori: »NE PODPIRAM, DA …«, nato se ustavite. V zadnjem krogu morajo med skakanjem in odpiranjem rok navzgor reči: »BOJIM SE …« Lahko povedo: »Bojim se teme … Bojim se psov … Bojim se, da bi me zavrnili … Bojim se, da se nikoli ne bom zaljubil …« Nato bo leva vrsta naredila popolnoma enako.

Ko zadnjič povemo: »STOP,« jih povabimo, da se med seboj objamejo.

ZAKLJUČEK

Dejavnost zaključimo tako, da v krogu sedemo na stole ali na tla. Namen tega je govoriti o srečanju; govoriti o svojih strahovih in radostih, tudi o pomembnosti tega, da lahko izrazimo svoje občutke glede nečesa. To niso čudne stvari, so pa globoko človeške . Drugi morajo vedeti o nas samih, ker nas prav to povezuje; brez strahu drug drugemu pogledati v oči.